Zakaj je pomembno, da novotvorbe v ustni votlini psov naslovimo takoj?

Novotvorbe v ustni votlini psov moramo čim prej nasloviti, saj je v zgodnjih fazah bolezni večina le-teh ozdravljivih! Zato ne zamujajmo dragocenega časa in vsako spremembo takoj pokažimo veterinarju.

Novotvorbe v ustni votlini psov v stroki sicer opišemo na različne načine, od vsega pa je najpomembneje, da čim prej izvemo, kako se obnašajo in kako so obsežne. Veliko novotvorb v ustni votlini psov je namreč benignih (nenevarnih), nekatere druge so sicer benigne, a lokalno agresivne (ne tvorijo zasevkov, a se lokalno lahko zelo razrastejo), spet tretje pa so tiste zločeste (maligne), ki se razsejejo tudi po telesu. Pri psih pa ima večina tudi malignih novotvorb v ustni votlini dober izid, če jih odkrijemo zgodaj in agresivno zdravimo!

Med benignimi, a lokalno agresivni novotvorbami v ustni votlini psov najpogosteje ugotovimo pasji akantomatozni ameloblastom. Gre za vrsto tumorja, ki se lokalno obsežno in tudi hitro razrašča in vrašča, a ne zaseva v druge organe. Najpogosteje se ta ponavadi »karfijolasta« novotvorba pojavlja na prednjem delu spodnjih čeljusti. Prognoza je za žival odlična, sploh če je novotvorba ob začetku zdravljenja majhna, saj pasji akantomatozni ameloblastom lahko ozdravimo, če uničimo primarno novotvorbo. Pasji akantomatozni ameloblastom najpogosteje zdravimo tako, da izrežemo tumor in vsaj še 0,5 – 1 centimeter okolnega zdravega tkiva. Pri tem kirurško odstranitev (katerekoli novotvorbe v ustni votlini) vedno planiramo na podlagi naprednih slikovnih tehnik, kot je na primer računalniška tomografija (CT).

Zato je zgodnje odkrivanje pomembno, saj manjše tumorje lahko izrežemo v celoti, brez da bi živali močno spremenili videz in, še pomembneje, prizadeli funkcijo. Pasji akantomatozni ameloblastom je tudi zelo dobro občutljiv na obsevanje. Vendar pa se pri novotvorbah, ki so operabilne in zlasti pri mladih živalih, le-temu raje izognemo zaradi možnih zapoznelih neželenih učinkov obsevanja.

Drug najpogosteje diagnosticiran benigen tumor ustne votline pri psih pa je periferni odontogeni fibrom. Je počasi rastoča, a lokalno invazivna benigna novotvorba, ki jo nekateri strokovnjaki smatrajo zgolj kot reaktivno nerakavo tvorbo. Novotvorba je pogostejša na prednjem delu zgornjih čeljusti, prognoza za žival pa je ob ustreznem zdravljenju odlična. Čeprav je vraščanje v okolna tkiva ponavadi manjše kot pri pasjem akantomatoznem ameloblastomu, se svetuje odstranitev novotvorbe z 0,5 centimetra zdravega okolnega tkiva. Poznani so namreč primeri ponovitve bolezni, ko izrez tkiva ni vključeval okolne kosti.

Tudi, ko pri psih ugotovimo, da gre za maligno novotvorbo v ustni votlini, imamo dandanes na voljo številne metode zdravljenja. Te metode lahko tudi kombiniramo za najboljši učinek, čemur pravimo multimodalni pristop k zdravljenju. Zato ne odlašajmo z diagnostiko bolezni in ustreznim radikalnim zdravljenjem, sploh če je bolezen odkrita zgodaj.

Od malignih novotvorb v ustni votlini psov najpogosteje diagnosticiramo ploščatocelični karcinom. Najpogosteje izvira iz dlesni, lahko pa se pojavi tudi na ustni sluznici in jeziku. Ploščatocelični karcinom na tonzilah ponavadi obravnavamo ločeno od ustnega, ker se obnaša drugače, bolj agresivno. Ta tumor vrašča v okolna tkiva, zaseva pa pozno in sorazmerno redko (v približno tretjini primerov). Zato je bolezen, če je odkrita zgodaj ter ustrezno radikalno zdravljena, ozdravljiva. Če tumor izvira iz dlesni in je operabilen (lahko ga odstranimo v celoti, vključno z 1 centimetrom zdravega okolnega tkiva glede na izvide naprednih slikovnih tehnik) brez da bi bistveno spremenili videz in funkcijo živali, potem se svetuje kirurška odstranitev, ki večinoma vodi v ozdravitev, če žival še nima zasevkov drugje po telesu.

Če je neoperabilen, kirurško (delno) odstranitev kombiniramo z obsevanjem, ali novotvorbo zgolj obsevamo, saj je tumor zelo dobro občutljiv na obsevanje. Po nekaterih poročilih je pri teh psih doba preživetja odvisna predvsem od lokacije novotvorbe v ustni votlini in starosti živali. Zdravljenje z zdravili (kemoterapija) daje zaenkrat bistveno slabše rezultate. Prognoza je slabša, če novotvorba izvira z jezika.

Maligni melanom ustne votline lahko izgleda zelo različno, velikokrat tumor sploh ni pigmentiran (črn). Tudi patohistološka diagnostika je lahko zelo zahtevna. Prognoza, zlasti če tumor izvira iz dlesni, je pri tej vrsti novotvorb slabša, saj tumor zelo pogosto zaseva, predvsem v regionalne bezgavke in pljuča, tudi če smo bolezen v ustih obvladali. Zato je pri tej vrsti tumorja še toliko bolj pomembno, da ga odkrijemo zgodaj. Psi, pri katerih je tumor majhen (v premeru manjši od 2 centimetrov) in so živali proste zasevkov, imajo najboljšo prognozo, saj preživijo v povprečju skoraj 18 mesecev neglede na zdravljenje. Najdaljše preživetje je povezano z radikalnim izrezom tumorja (tumor ter vsaj 1 centimeter okolnega tkiva). V zdravljenje se poleg kirurškega vključi še druge pristope – najpogosteje obsevanje, vakcinacijo, elektrokemoterapijo in genski elektrotransfer.

Ustno votlino pri psih pa lahko prizadeneta tudi fibrosarkom in osteosarkom. Pri obeh je zelo težavna lokalna kontrola bolezni, zato je ponovno zelo pomembno, da te novotvorbe odkrijemo, ko so še majhne. Plazmocitom je sicer dobro obvladljiv, če ni del sistemske bolezni, medtem ko limfom in mastocitom v ustni votlini smatramo kot del sistemske bolezni in ju tako tudi naslovimo.

V ustni votlini se lahko pojavlja še vrsta drugih sprememb, ki so bodisi neoplastične (rakave) narave ali ne. Na videz lahko vse te spremembe izgledajo precej podobno, zato jih vedno ločujemo s pregledom vzorca tkiva (patohistološko preiskavo).

Če ste opazili težave pri vaši živali, se vedno posvetujte s svojim veterinarjem.

Izbrane reference
1. Celeste R, Bonello D, Verstraete FJM (2020). Nonneoplastic proliferative oral lesions. In: Verstraete FJM, Lommer JM, Arzi B eds. Oral and maxillofacial surgery in dogs and cats. 2nd ed. Elsevier, St. Louis, MO, pp. 452-462.
2. Gieger T, McEntee MC (2020). Clinical behavior of nonodontogenic tumors. In: Verstraete FJM, Lommer JM, Arzi B eds. Oral and maxillofacial surgery in dogs and cats. 2nd ed. Elsevier, St. Louis, MO, pp. 428-442.
3. Fiani N, LOmmer MJ, Chamberlain TP (2020). Clinical behavior of odontogenic tumors. In: Verstraete FJM, Lommer JM, Arzi B eds. Oral and maxillofacial surgery in dogs and cats. 2nd ed. Elsevier, St. Louis, MO, pp. 443-451.
4. Murphy BG, Bell CM, Soukup JW. Veterinary oral and maxillofacial pathology.John Wiley & Sons, Inc., Hoboken, NJ, 2020.