Nebo je anatomska meja med ustno votlino in nosom, ki se razvija pri mladičih, ko so še nerojeni. Če pride do motenj v razvoju neba (razloga največkrat ne poznamo, a je ponavadi dedne narave, lahko pa tudi posledica uporabe določenih zdravil pri breji samici ali izpostavitvi breje samice določenim strupom oziroma drugim t.i. teratogenim vplivom), je pri novorojenem mladiču prisoten razcep neba. Razcep neba opazimo že v prvih dneh ali tednih življenja. Razcep lahko zajame ustnico, trdo in/ali mehko nebo.
Razcepi ustnice so velikokrat le estetski problem, saj ponavadi ne povzročajo težav in zato zdravljenje v takih primerih ni potrebno. Pri mladičih z razcepom trdega in/ali mehkega neba pa obstaja povezava med ustno in nosno votlino, zato opazimo, da jim med sesanjem skozi nosnici uhaja mleko, kihajo, kašljajo in se dušijo, možen je tudi nastanek pljučnice zaradi vdiha vsebine iz ustne votline (aspiracijska pljučnica). Ti mladiči tudi slabo priraščajo in do čakanja na operacijo je potrebno kar nekaj naporov, da takšnega mladiča ustrezno prehranimo brez zapletov. Zdravljenje razcepov trdega in/ali mehkega neba pa je ponavadi nujno, če se odločimo, da mladiča ohranimo pri življenju. Če se le da počakamo, da je star vsaj 3 – 4 mesece oziroma v določenih primerih do izraslosti vseh stalnih zob.
Zahtevnost operacije je odvisna od velikosti in oblike razcepa, zato je nujno dobro poznati defekt, kar najlažje ocenimo z računalniško tomografijo (CT) glave.
Prvo kirurško zapiranje defekta ima največjo možnost za uspeh. Včasih pa je defekt tako velik, da je potrebno najprej odstraniti zobe in počakati, da se rane zacelijo, da pridobimo več mehkih tkiv za rekonstrukcijo neba. Nekaterih zelo obsežnih defektov pa ni možno kirurško popraviti. Ko je prizadeto mehko nebo, ga sicer lahko kirurško rekonstruiramo, a ponavadi ne moremo ustvariti popolne funkcije mehkega neba.
Ker je napaka pogosto dedna, živali ne parimo, oziroma takšno žival kastriramo/steriliziramo. Zavedati se moramo tudi, da imajo živali z razcepom neba pogosto tudi druge prirojene napake, ki pa se lahko pokažejo šele kasneje v življenju.
Če ste opazili težave pri vaši živali, se vedno posvetujte s svojim veterinarjem.
Izbrane reference
1. Fiani N, Verstraete FJ, Arzi B (2016). Reconstruction of Congenital Nose, Cleft Primary Palate, and Lip Disorders. Vet Clin North Am Small Anim Pract;46(4):663-675.
2. Gregory SP (2000). Middle ear disease associated with congenital palatine defects in seven dogs and one cat. J Small Anim Pract;41:398-401.
3. Kaplan JL, Gunther-Harrington CT, Sutton JS, Stern JA (2018). Multiple midline defects identified in a litter of golden retrievers following gestational administration of prednisone and doxycycline: a case series. BMC Vet Res;14(1):86.
4. Kelly KM, Bardach J (2012). Biologic basis of cleft palate and palatal surgery. In: Verstraete FJM, Lommer MJ (eds): Oral and maxillofacial surgery in dogs and cats. Edinburgh, Saunders Elsevier, pp 343-361.
5. Manfra Marretta S (2012). Cleft palate repair techniques. In Verstraete FJM, Lommer MJ (eds): Oral and maxillofacial surgery in dogs and cats. Edinburgh, Saunders Elsevier, pp 351-361.
6. Moura E, Pimpão CT (2017). A numerical classification system for cleft lip and palate in the dog. J Small Anim Pract;58(11):610-614.
7. Nemec A, Daniaux L, Johnson E, Peralta S, Verstraete FJ (2015). Craniomaxillofacial abnormalities in dogs with congenital palatal defects: computed tomographic findings. Vet Surg;44(4):417-422.
8. Peralta S, Fiani N, Kan-Rohrer KH, Verstraete FJM (2017). Morphological evaluation of clefts of the lip, palate, or both in dogs. Am J Vet Res;78(8):926-933.
9. Peralta S, Nemec A, Fiani N, Verstraete FJ (2015). Staged double-layer closure of palatal defects in 6 dogs. Vet Surg;44(4):423-431.
10. Warzee CC, Bellah JR, Richards D (2001). Congenital unilateral cleft of the soft palate in six dogs. J Small Anim Pract;42:338-340.
11. White RN, Hawkins HL, Alemi VP, et al (2009). Soft palate hypoplasia and concurrent middle ear pathology in six dogs. J Small Anim Pract;50:364-372.
12. Wolf ZT, Brand HA, Shaffer JR, et. al (2015). Genome-wide association studies in dogs and humans identify ADAMTS20 as a risk variant for cleft lip and palate. PLoS Genet;11(3):e1005059.
