Za resorpcijo zob je značilna izguba zobovine zaradi aktivacije odontoklastov na površini zoba. Resorpcija zob je normalen proces v fazi izpadanja mlečnih zob, če pa proces prizadene stalne zobe, gre za bolezensko stanje. Resorpcija je lahko interna (raztapljanje zobovine v koreninskem kanalu) ali eksterna (raztapljanje zobovine na površini korenine).
Bolezen se pojavlja precej pogosto, saj prizadene vsaj tretjino domačih mačk; glede na različne študije 32% – 70%. Kljub temu, da je bolezen tudi že dolgo poznana, pa vzroka za njen nastanek še vedno ne poznamo. Čeprav se v zadnjem času v patofiziologiji bolezni omenja vpletenost vitamina D, vzročna zveza ni dokazana. Prizadetost zob je velikokrat bilateralno simetrična, najpogosteje pa sta v začetnih fazah bolezni prizadeta tretja premolarja in prva molarja na spodnji čeljusti.
V začetni fazi je lezija omejena na sklenino ali cement ter nato napreduje v dentin in zobno pulpo. V končni fazi vodi v izgubo zoba. Zanimivo je, da zobna pulpa, četudi je pri napredovali leziji izpostavljena, ostane vitalna, zato bolezen povzroča živali izjemno bolečino.
Lezija je ponavadi že zelo napredovala, ko je klinično opazna (ponavadi dejansko opazimo vneto hiperplastično dlesen, ki prekriva lezijo). Lezije na koreninskem delu zob pa lahko diagnosticiramo le z rentgenskim slikanjem, ki je zato nujno, da določimo obseg in tip lezije in določimo način zdravljenja. Smiselno je, da slikamo celotno zobovje.
V primeru, da z rentgenskim slikanjem diagnosticiramo resorpcijo 5. stopnje tipa 2, ko so na rentgenski sliki vidni le še ostanki resorbiranih korenin, dlesen na tem mestu pa je zdrava, zdravljenje ni potrebno. V primerih, ko lezija ni izpostavljena v ustno votlino, rentgensko pa so že vidne spremembe, se lahko odločimo, da bomo stanje rentgensko spremljali, čeprav lezije ponavadi napredujejo.
Ko je zob prizadet z resorpcijo, z rentgenskim slikanjem pa ugotovimo, da je parodontalni ligament intakten (resorpcija tipa 1), moramo takšen zob v celoti odstraniti (izdreti). Ko pa z rentgenskim slikanjem prizadetega zoba ugotovimo resorpcijo tipa 2, torej da je večina korenine resorbirana, in da zob ni prizadet s parodontalno boleznijo ali boleznijo zobne pulpe, lahko opravimo amputacijo krone zoba. Pri tem posegu zobno korenino načrtno pustimo v čeljusti, rano pa prekrijemo z dlesninim režnjem.
Zdravljenja, ki bi preprečilo ali zaustavilo napredovanje bolezni, trenutno ne poznamo. Restavracija zgodnjih lezij, ko zobna pulpa še ni izpostavljena, je možna, a ne prepreči ali zaustavi napredovanja bolezni.
Resorpcija zob je pogosta tudi pri psih (53,6% psov). Pojavnost je večja pri starejših in težjih kastriranih samcih, a razlog ni znan. Klasifikacija resorpcije zob pri psih je drugačna kot pri mačkah in se deli na 7 tipov, pri čemer pri enem psu lahko najdemo zobe prizadete z različnimi tipi resorpcije.
Enako kot pri mačkah lahko resorpcijo zob pri psih diagnosticiramo in tudi načrtujemo ustrezno zdravljenje samo na podlagi natančnega pregleda zob in rentgenskega slikanja zob. Velja, da je potrebno zobe, pri katerih je lezija izpostavljena v ustno votlino in/ali povezana z vnetjem in/ali boleznijo zobne pulpe, zdraviti. Zdravljenje največkrat pomeni odstranitev prizadetega zoba, v izbranih primerih pa je možno tudi zdravljenje koreninskega kanala.
Če ste opazili težave pri vaši živali, se vedno posvetujte s svojim veterinarjem.
Izbrane reference
1. Booij-Vrieling HE, de Vries TJ, Schoenmaker T, Tryfonidou MA, Penning LC, Hazewinkel HA, Everts V (2012). Osteoclast progenitors from cats with and without tooth resorption respond differently to 1,25-dihydroxyvitamin D and interleukin-6. Res Vet Sci 92(2):311-316.
2. DuPont G (2010) Pathologies of the dental hard tissues. In: Small animal dental, oral & maxillofacial disease. BA Niemiec, Ed., CRC Press, Taylor & Francis Group, Boca Raton, pp. 127–157.
3. DuPont GA (2005). Radiographic evaluation and treatment of feline dental resorptive lesions. Vet Clin North Am Small Anim Pract 35(4):943-962.
4. Girard N, Servet E, Biourge V, Hennet P (2008). Feline tooth resorption in a colony of 109 cats. J Vet Dent 25(3):166-174.
5. Gorrel C (2015). Tooth resorption in cats: pathophysiology and treatment options. J Feline Med Surg 17(1):37-43.
6. Lommer MJ (2012). Principles of exodontics. In: Verstraete FJM, Lommer M, eds. Oral and maxillofacial surgery in dogs and cats. Saunders Elsevier, Edinburgh: 97-114.
7. Lommer MJ (2012). Special considerations in feline exodontics. In: Verstraete FJM, Lommer M, eds. Oral and maxillofacial surgery in dogs and cats. Saunders Elsevier, Edinburgh: 141-152.
8. Lommer MJ, Verstraete FJ (2000). Prevalence of odontoclastic resorption lesions and periapical radiographic lucencies in cats: 265 cases (1995-1998). J Am Vet Med Assoc 217(12):1866-1869
9. Mihajlevic SY, Kernmaier A, Mertens-Jentsch S (2012). Radiographic changes associated with tooth resorption type 2 in cats. J Vet Dent 29(1): 20-26.
10. Peralta S, Verstraete FJ, Kass PH (2010). Radiographic evaluation of the types of tooth resorption in dogs. Am J Vet Res 71(7):784-793.
