Tekst in slike: Peter Maričić
Že dober mesec nazaj me je cenjena kolegica dr. Ana Nemec kontaktirala in me presenetila z eno največjih pohval doslej: prosila me je za opis moje poti z namenom motivacije naključnih bralcev. Zame je to potrditev, da je to kar delam videno in sprejeto kot dobra zgodba.
V življenju obstaja le nekaj odločitev, ki korenito vplivajo na to, kdo smo in kaj počnemo. Ena od takih mojih odločitev je bila nekje proti koncu leta 2006, ko sem razmišljal, kaj želim kot veterinar početi. Takrat sem sanjal o zdravstvenem varstvu psov in mačk, kar bi seveda zame bila čast in s ponosom bi to počel, srce pa se je bolj nagibalo k zdravstvenem varstvu eksotičnih in prostoživečih živali. Ob tej misli sem včasih začutil nežno frfotanje metuljčkov tam nekje v področju želodca. Žal pa sem se tudi zavedal, da ta pot v Sloveniji ne omogoča zaslužka (beri: preživetja) in bi to lahko počel le kot hobi vzporedno z redno zaposlitvijo.
Vsemu navkljub in ker so me raznolikost in razgibanost dela z eksotičnimi in prostoživečimi živalmi silno privlačili, je takrat padla tista velika odločitev in odločil sem se za poglobitev medicine eksotičnih in prostoživečih živali. Logičen korak je bil prostovoljno delo na Kliniki za ptice, male sesalce in plazilce Veterinarske fakultete v Ljubljani. Tam nisem spoznal le dveh velikih mentorjev, temveč tudi dva prijatelja. Ob tej priložnosti bi se iz srca zahvalil dr. Jožku Račniku in dr. Marku Zadravcu za vse znanje in izkušnje pridobljene od leta 2006 dalje. Tudi danes sta zame najpomembnejša referenca in vedno nesebično pomagata po svojih najboljših močeh. Tistega odločilnega leta 2006, kot bi rekel dr. Račnik, se me je eksotika preprosto prijela. Delo na kliniki je bilo razgibano, poučno in zaznamujoče. Odnesel sem veliko in imel ogromno lepih zgledov (poleg zgoraj omenjenih dveh še takrat mlade raziskovalke Ane 🙂 ) in bil je pravi »motivacijski žur« za nadaljevanje zadane poti.
Pred zaključkom študija sem imel srečo, da sta mi starša omogočila prakso v tujini, v nadvse eksotičnem mestu San Diego na jugu Kalifornije. Zame najbolj Kalifornijsko mesto z vsemi stereotipi in posebnostmi svetovno znane Kalifornije. No, vsaj tisto kar sem uspel videti, saj sem večino časa preživel kar na dveh klinikah, ki sta se ukvarjali izključno z eksotičnimi vrstami živali.
Po zaključku študija je sledila pridobitev štipendije Leonardo da Vinci, ki me je odpeljala v Livorno, kjer sem delal v Zavetišču za vodne in morske ptice in bil primoran samostojno delati od prvega dne dalje, saj je odgovorni veterinar dr. Renato Ceccherelli bil v centru le 3 dni na teden. V štirih mesecih dela v centru, ki v povprečju sprejme 10 pomoči potrebnih prostoživečih živali, sem pridobil dragoceno znanje, izkušnje in pogum, da sem ob prihodu domov nadaljeval z delom, ki me najbolj veseli.
Seveda sem se vseskozi zavedal, da zgolj z eksotičnimi in prostoživečimi živalmi ne bom preživel, zato sem nenehno iskal možnosti, ki bi mi omogočile tudi dobro življenje. Predvsem sem se nagibal k inovacijam in samostojnemu podjetništvu. Tako me je leta 2011 Univerza na Primorskem povabila na razgovor za sodelovanje in izkazalo se je, da me želijo zaposliti. Sprejel sem in začel delati na Inštitutu za Biodiverzitetne študije Univerze na Primorskem in spoznal delo varstvenih biologov. Seveda sem eksote ter prostoživečeživali v sodelovanju z dr. Golobom vzporedno oskrboval v večernem času. Moram priznati, da mi je delo na področju naravovarstva kar hitro prirastlo k srcu. Vse skupaj je na mojo kreativnost blagodejno delovalo in rodile so se zanimive inovativne ideje na področju naravovarstva, ki jih še dandanes z vsem srcem gojim – projekte Biometrični čitalec kot orodje za sledljivost invazivnih živali, Razbremeni okolje, posvoji žival ter Urbani ribnik z akvaponiko. To so trenutno moje glavne »rešilne bilke«, poleg eksotov ter prostoživečih živali, ki me navdajajo z energijo in pozitivizmom za prihodnost.
Za to, kar počnem, sem nadvse hvaležen in veselim se poti do novih zadanih ciljev!
Vas zanima več o mojih projektih? Sledite mi.
S Petrom Maričićem, dr. vet. med., sva (že kar nekaj let je tega), nadobudneža, preživela marsikatero popoldansko uro skupaj – on kot anestezist malih sesalcev, jaz pa sem jim urejala zobovje. Skupaj s kolegi s Klinike za ptice, male sesalce in plazilce Veterinarske fakultete v Ljubljani smo bili ekipa, ki ti da peruti 🙂 S Petrom se le redko slišiva ali vidiva, redno pa sledim objavam o njegovih inovacijah in podvigih, ker iz njih in njega vedno veje tisti navdušujoči slediti sebi.