Parodontalne bolezni so bolezni obzobnih tkiv (tkiv, ki sidrajo zobe v kost) in so ene najpogostejših bolezni psov in mačk. Obzobna tkiva so kompleksna, sestavljena so namreč iz dlesni, pozobnice, pripojnega epitelija, cementa in alveolne kosti, zato je njihova obnova, če so enkrat poškodovana, zahtevna ali celo nemogoča. Parodontalne bolezni so vnetne, ponavadi kronične bolezni, ki so posledica bakterij, ki se nalagajo v zobnih oblogah (zobni plak). Sprva je dlesen zgolj vneta (gingivitis) in če vzrok vnetja (zobne obloge z bakterijami) odstranimo, se vnetje dlesni umiri.
Če pa vzroka ne odstranimo pravočasno, vnetje vztraja in napreduje in lahko povzroči propad obzobnih tkiv (parodontitis). Ko tkiva enkrat propadejo, je poškodba nepovratna in potek bolezni do izgube zob lahko večinoma le upočasnjujemo.
Parodontitis lahko prizadene že zelo mlade živali, zlasti pse majhnih pasem. Zakaj gingivitis pri nekaterih živalih napreduje v parodontitis in pri drugih ne, oziroma le zelo pozno, ni znano, najverjetneje pa gre za (ne)ravnovesje med mikroorganizmi in imunskim odgovorom gostitelja. Bolj kot se zobne obloge kopičijo pod in nad dlesnijo, bolj očitno je vnetje in kasneje propad obzobnih tkiv.
Večine opisanih sprememb v obzobnih tkivih ne moremo opaziti pri pregledu ustne votline budne živali. Nujen je natančen pregled zob in obzobnih tkiv, podprt z dentalnim rentgenskim slikanjem, ko je žival v splošni anesteziji.
Ameriški kolegij veterinarskih stomatologov (AVDC) opredeljuje 5 stopenj parodontalne bolezni (PD). PD 0 opisuje klinično zdravo dlesen, kar pa je, na žalost, le redko videno, razen pri zelo mladih živalih. PD 1 označuje, da je prisotno vnetje dlesni, a ni izgube obzobnih tkiv, torej je bolezen še popolnoma povratna. PD 2 označuje, da je izgubljenega 25% prirastišča zoba, kar določimo s kliničnim pregledom in dentalnim rentgenskim slikanjem. Podobno velja za PD 3 (izgubljenega 25 – 50% prirastišča zoba) in PD 4 (izgubljenega več kot 50% prirastišča zoba).
Na splošno velja, da se zobe, prizadete s PD 1 zdravi z osnovnim parodontalnim zdravljenjem, ki vključuje luščenje pod in nad dlesnijo in po potrebi poliranje zob, medtem ko je potrebno zobe, prizadete s PD 4, izdreti. Zobe, prizadete s PD 2 ali PD 3 lahko ustrezno parodontalno zdravimo in jih tako za nekaj časa ohranimo, če je možna tudi vsakodnevna nega ustne votline in zob doma. Žal pa bolezen kljub temu ponavadi napreduje.
Če ste opazili težave pri vaši živali, se vedno posvetujte s svojim veterinarjem.
Izbrane reference
1. DeBowes (2010). Problems with the gingiva In: Niemiec BA (ed.). A color handbook of small animal dental, oral and maxillofacial disease. Boca Raton: CRC Press, Taylor & Francis Group; p. 159-181.
2. Girard N, Servet E, Biourge V, Hennet P (2009). Periodontal health status in a colony of 109 cats. J Vet Dent 26(3): 147-155.
3. Harvey CE, Shofer FS, Laster L (1994). Association of age and body weight with periodontal disease in North American dogs. J Vet Dent 11(3): 94-105.
4. Jakubovics NS, Kolenbrander PE (2010). The road to ruin: the formation of disease-associated oral biofilms. Oral Dis 16(8): 729-739.
5. Marshall MD, Wallis CV, Milella L, Colyer A, Tweedie AD, Harris S (2014). A longitudinal assessment of periodontal disease in 52 Miniature Schnauzers. BMC Vet Res 10:166. doi: 10.1186/1746-6148-10-166.
6. Ray JD Jr, Eubanks DL (2009). Dental homecare: teaching your clients to care for their pet’s teeth. J Vet Dent 26(1): 57-60.
7. Wolf HF, Rateitschak EM, Rateitschak KH, Hassel TM (2005). Color atlas of Dental Medicine: Periodontology. 3rd ed. Stuttgart: Thieme.
